Dolgčas in nogavice

Prilegla bi se mi skodelica kave, čeprav kavo sovražim in se mi zdi sploh odvratna brozga, ki te spravi pokonci. Ampak ta trenutek bi pa res kavo. Škoda, da ni zima, potem bi se vse skupaj skladalo. Jaz, s šalom okoli vratu, s kavo v roki (no, za zimo se bolj spodobi čaj), z zasanjanim pogledom skozi okno. No, ampak na žalost ni zima in na žalost nimam kave in na žalost me zebe v noge.

Oh, neumno da sploh pišem tale blog, tako ali tako (še) ni bran (jaz se ne dam) in tudi tele zelene povezave mi najedajo. Kaj pa ima zelena z muffini, no, povejte! Nič? Tako je, nič. Ravno počitnice so (zame) in tako pojma nimam kaj ljudem dogaja, na vso nesrečo ne morem klicati naokoli, ker je moja blokada za naročnino že dosežena in tudi ven ne morem, ker dežuje. Dolgčas. Odrezana od sveta, totalno.

Razmišljala sem, da bi se v soboto odpravila po nakupih, saj veste, kakšno majčko in nove kavbojke, ja, to bi prav prišlo. No, in ko smo že pri oblačilih, potrebujem nogavice. Ne, pri hiši nimamo psa, ki bi jih zgrizel, tako da pojma nimam kam izginevajo, tudi sostanovalci pojma nimajo. Zamislila sem si kakšne kratke, take črtaste, v veliko barvah.

Aja, točno, ni denarja. Ups.

Torej, pa razmišljajmo v kakšni manj potrošniki poti, kako spraviti ta dolgčas stran na čim manj otročji način in s čim manj računalnika, ker imam dioptrijo že tako previsoko. Hmm. Naj rišem? Ne, ne znam. Naj berem? Sem že preveč. Oh, naj se učim? Ni šans, ljubčki, ni šans! Raje naredim 99 papirnatih ladjic in vsaki dam ime, kot pa da se učim trapaste predmete, ki mi tako ali tako niso usojeni.

Tako gnijem tukaj v hiši, z družino, pajki (13), muho (1) in izgubljenimi nogavicami. Haha. Hahaha. Kako zabavno.  Hahaha. Hahahahahahahahahahhahaha! Ha. Haha. Ha.

Dolgčas. OOOOOOOOH dolgčas!